»Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene
obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval« (Ezk 34,16).
V otroških letih sem nekaj počitniških dni preživela pri sorodnikih na kmetiji. Imeli so krave, vole, prašiče, ovco, kokoške in psa. Ob vsakdanjih, kmečkih opravilih in košnji sem bila bolj kot ne v napoto. Kljub temu so me člani družine potrpežljivo vključevali v svoje delo. Poleg kuhinje, v kateri so bile domače dobrote, me je veselila še hoja na planino, kjer se je pasla živina. Ob stricu, gospodarju kmetije, sem se počutila kot pravi pastirček. Spoznavala sem njegovo delo in skrb ter vlogo pastirja. Nekega večera sem le-to tudi podoživela. S štirimi telički sem bila počasnejša od strica. Kar naenkrat ni bilo nikjer nikogar. Teleta so mi pobegnila z uhojene poti, skozi grmovje, k manjši kotanji vode, stric in preostala živina pa so bili že doma. Neznansko sem se ustrašila, saj sem ostala sama, z mislijo, da sem izgubila del črede. Vendar ni bi...