Poletni dnevi, ko se zaprejo šole in imajo otroci vseh starosti počitnice, je prav posebna priložnost za nas stare, da preverimo svoj odnos do sveta in ljudi okoli sebe. Ko se šole izpraznijo, se napolnijo parkirišča pred bloki, igrišča in travniki – no, vsaj včasih so se, ko otroci še niso vsega časa preživeli za računalniki. Zdaj je mulcev, ki kričijo pod bloki, manj – vsak sedi v svoji sobi in si ogleduje svet skozi svoje virtualno okno. Tako je manj hrupa, manj razbitih šip, manj vznemirjenja zaradi lumparij, ki so si jih otroci včasih izmišljali v času brezdelja, ko so starši ves dan v službi, otroci pa nimajo kam iti.

Kaj se to sploh tiče nas, ki nimamo več majhnih otrok, ki smo svoje že naredili in zdaj živimo čas zasluženega pokoja in počitka?

Upokojenci so še kako živi

Zasluženi pokoj – to me spomni na misijonarko, ki se je učila slovenščino, da bi laže delala med našimi ljudmi, kako je rekla: »Gospa, ste vi že pokojni?« Ja, slovenščina je...