Že davno so utihnili topovi in granate na slovenski zemlji. Prst je prekrila trupla pomorjenih in pobitih. Človeška roka je krvava zasula brezna, rudniške jaške … Ostale so kosti, lasje, morda kakšen čevelj, kos obleke …

Minilo je sedemdeset let. Med tem so ljudje odhajali, smrt, edina, ki je pravična in ne izbira, je pobrala »zmagovalce« in tiste, ki so preživeli »poraženi« doma ali na tujem. A kljub letom nas je še vedno nekaj, ki živimo z bremenom ločitve na »prave in neprave« svojo kalvarijo že toliko let.

Zgodila se je samostojna Slovenija. Pred petindvajsetimi leti. Komunizem, ki je s svojim terorjem držal v krempljih ves Vzhod in ga je Tito sejal tudi po oddaljenih deželah Afrike in Azije, naj bi z drugimi zločinskimi sistemi izginil na smetišču zgodovine, a se to pri nas ni zgodilo. Milostno je popustil le toliko, da je dovolil, da se ostanki po vojni pobitih sovražnikov, »kolaborantov«, predvsem pa beguncev iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, pokoplj...