Novomašniku
Novomašniku
Tukaj sem, pošlji mene, si rekel.
Pošlji me na ceste, kjer je pločevina važnejša od vesti.
Pošlji me v stolpnice, kjer živijo ljudje kot tujci.
Pošlji me v tovarne in šole, kjer je vsaka druga beseda kletev,
v razkošne vile, kjer je Bog – denar,
v razpadajoče kmečke hiše, kjer živijo zapuščeni starci.
Pošlji me v razbite družine, da jih povežem,
med zapuščene otroke, da jih pobožam,
med bolnike, da jim pokažem smisel trpljenja,
med umirajoče, da jim odženem strah pred smrtjo,
k odprtim grobovom, da bom usmerjal poglede v nebesa.
Pošlji me k brezbrižnim, da jih vzdramim,
k sprtim, da jih spravim,
k sebičnim, da jim ogrejem srce.
Pošlji me med alkohol in mamila,
med prostitucijo in abortuse.
...