Kot otrok sem bil zelo povezan z novomeškim Kapitljem in nekateri so pričakovali, da bom postal »gospod«. Ni bilo ne poklicanosti in še manj poguma. Strah me je bilo bremen duhovniškega poklica.

V neki predvojni cerkveni reviji sem še v otroških letih videl fotografijo 16 duhovnikov, ki so imeli vsi v čelu luknjo od krogle. Bili so žrtve španskih komunističnih revolucionarjev. Slovenski udeleženci so prakso iz Španije prinesli v Slovenijo. Zažig škofa Vovka v Novem mestu je bil samo krona vsega, kar se je dogajalo med 2. svetovno vojno in po njej. Duhovnikovo življenje ni imelo nobene cene.

Nikoli v zgodovini ni bilo lahko biti duhovnik. V nekaterih obdobjih duhovnik res ni imel materialnih skrbi, toda cena za to je bila nesorazmerno visoka. Do prave povezanosti duhovnikov z ljudstvom je prišlo šele po odpravi fevdalizma 1848. leta oziroma po letu 1860 z uveljavljanjem demokracije v naših deželah. Prej so simpatije uživali predvsem redovniki beraških redov in nekat...