Foto: Tatjana Splichal

Večkrat sem že premišljevala, kako bi živeli, če v Sloveniji ne bi bilo nobenega duhovnika, nobenega redovnika, pa tudi nobenega diakona ne, ker se pač nihče ne bi odločil za duhovni poklic.

Cerkve bi bile prazne, zaklenjene ali razbite in izropane. Večna luč, ki kot simbol Jezusovega srca noč in dan utripa za nas, bi ugasnila, saj v tabernaklju ne bi bilo več Boga, ampak samo prazno pozlačeno posodje.

Pesem zvonov, teh mogočnih božjih glasnikov, se ne bi več razlivala čez slovenske hribe in doline: čemu vabiti vernike v zapuščene cerkve?

Orgle bi utihnile, saj bi njihovi veličastni akordi preveč boleče odmevali v prazni cerkvi, kjer ni Boga.

Krstna voda ne bi več oblivala glavic naših otrok, ne bi očiščevala njihovih duš in jih pridruževala družbi veselih božjih otrok.

Bolniki bi umirali v stra...