^»Naprej! Naprej!« je na vse grlo kričal vojak in priganjal konje, ki so obtičali v blatu. Močen junijski naliv je v nepravem času razmočil tla in onemogočil napredovanje. Pa se je vsem tako mudilo: topničarjem, konjenikom in pehoti, še najbolj pa cesarju, ki je vedel, da je od hitrosti odvisna usoda Francije.

Prvo desetletje 19. stoletja in še malo čez je po Evropi odmeval topot vojaških škornjev. Vojna sreča je najprej spremljala Francoze, sčasoma pa se je nagnila na stran zavezniških sil, ki so konec marca 1814 prodrle do Pariza. Napoleon je odstopil in odšel v pregnanstvo na otok Elba. Na dobrih dvesto kvadratnih kilometrov velikem otoku pred severozahodno obalo Italije pa ni zdržal dolgo. Že konec februarja 1815 je pobegnil in s približno tisoč zvestimi možmi pristal na Azurni obali. Zadal si je težko nalogo: s peščico privržencev hoče osvojiti...