KORENINE meništva segajo v 4. stoletje, ko so se egiptovski puščavniki umaknili iz družbe, da bi se posvetili izključno iskanju božjega obličja in da bi v radikalnem uboštvu, popolni čistosti in dosledni pokorščini duhovnemu očetu uresničevali ideal evangeljske popolnosti. Ti puščavniki so se kmalu začeli družiti v skupnosti in tako so se razvili različni tipi meniškega sožitja, v katerih je prevladoval bodisi občestveni (cenobiti) bodisi samotarski vidik (eremiti). Na Zahodu se je pod vplivom sv. Benedikta udomačila zlasti cenobitska oblika meništva, ki je do 11. stoletja izrinila skoraj vse druge oblike.

KARTUZIJANSKI RED je nastal iz želje po vračanju h koreninam. Sv. Bruno iz Kölna, ki je bil kanonik in nadzornik šol v Reimsu v Franciji, se je leta 1084 s šestimi tovariši umaknil v osrčje gorskega masiva Chartreuse (latinsko Cartusia), da bi v...