Foto: Tatjana Splichal

Gospod,
moja molitev ni več hlebec kruha,
svež, zlato rumen, prijetno dišeč,
ki sem ti ga tolikokrat darovala
v slavo, zahvalo in prošnjo
zase in za svoje brate.
Upam, da si jo sprejel z veseljem,
tako kot Abelovo daritev,
saj je prihajala iz srca.
Moja molitev ni več niti kos kruha,
ob katerem se lačnemu zasvetijo oči,
siti pa ga komaj pogleda.
Tudi ti kosi so prihajali iz srca,
upam, da si se ozrl nanje in jih sprejel.
Zdaj pa je moja molitev
le še pest drobtin,
ki se med prsti vsipajo na tla.
Ti, ki spoštuješ kruh
in ne zavržeš ostankov,
pokliči ptice pod nebom,
naj pozobajo te drobtine
da ne bodo končale v smeteh.
Glej, tudi te drobtine prihajajo iz srca,
iz srca, ki je staro in utrujeno,
a še vedno sposobno
jokati, prositi in ljubiti....