Brin je samo malo trznil z glavo in vsi so vedeli, kaj to pomeni. Na najbolj neopazen način so se odtihotapili vsak posebej, kot da ne vedo drug za drugega, za vogalom šole pa so se zbrali, saj so seveda imeli isti cilj. Prepričani, da drugi še opazili niso njihovega izginotja, so se tu zadaj počutili varne – kot že vse od začetka. Sestajati so se začeli najbrž že v drugem ali tretjem razredu, prvič najbrž takrat, ko so lovili tisto marogasto mačko, ki ji je Brin privezal pločevinko na rep. Neokusen poskus posnemanja starih grdobij, zdaj to vedo, zdaj tega ne delajo več. Ko jih je zalotila stara pomočnica ravnatelja in jim neskončno dolgo pridigala o ubogih živalih in o človeški krutosti, jim ni šlo pri enem ušesu noter in pri drugem ven. »Zamislite si, da pridejo vesoljci in tebe privežejo na kanto, ki bi jo še vlekel težko za sabo – kako bi se počutil, če bi se ti posmehovali in stavili nate?« Matic je imel od vseh najbolj bujno domišljijo in se je zjokal ob strašnih podobah. Pomo...