Pohvaliti je treba zgroženosti, začudenja in sočutja slovenske javnosti in medijev do teh dogodkov v kliničnem centru /tj. v »primeru Radan«/. Na drugi strani pa je čudno, da ni velikega zgražanja ali sočutja taiste javnosti do tiste množice tisočih in tisočih ljudi, ki so bili po vojni umorjeni brez sojenja, v grozljivih razmerah in na brutalen način. V Sloveniji še vedno spremljamo izjave, kako so si ti ljudje to zaslužili, ker so pač bili na napačni strani, izdajalci naroda, kolaboranti in podobno. Svetost življenja in pravica do groba velja le za njihove, kosti drugih lahko ležijo razmetane po grapah in jarkih. Prisoten javni diskurz, češ kaj bomo po sedmih desetletjih prekopavali kosti, je na ravni barbarstva. Politična in ideološka delitev mrtvih in razprave, katera smrt je upravičena in katera ne, je sprevrženo dejanje. Opravičevanje in poveličevanje nezakonite množične likvidacije pa je kaznivo dejanje. Če je Radan naredil to, kar mu pripis...