»Skupaj smo se srečevali, se dotikali realnosti naših pogojenosti ...« Foto: osebni arhiv

Nikoli v življenju si nisem želela biti misijonarka. Prepričana sem bila, da sem raje doma, z nogami na tleh. Mirno sem živela v tem prepričanju vse do tedaj, ko me je prijateljica, misijonarka in prostovoljka združenja Italia Solidale povabila, naj grem z njo v Ugando med ljudstvo Karamojong. Njeno povabilo je bilo preprosto: z njo bi odšla kot prostovoljka Slovenija Solidale in kot posvojiteljica nekaterih družin v Afriki (ki smo jih naredili skupaj z drugimi Slovenci). Rekla sem, da bom premislila, vendar je bil moj odgovor negativen. Od tistega trenutka dalje sem poskušala najti najbolj primeren način, da bi ji sporočila, da si v Afriko res čisto nič ne želim. Da te izkušnje res ne potrebujem. Da se doma čisto dobro počutim.

Neko pomladno soboto smo...