Rok Tamše je nedavno pozval k sveti vojni v nacionalnem interesu, ki mora vključevati temeljit obračun z izprijeno slovensko cerkvijo. Njegov bolj znani poklicni kolega Miran Ališič je ob dnevu zmage primerjal goste iz oddaje Jožeta Možine Pričevalci s »pripadniki vojske smrti v odredih SS in njihovimi prijatelji, skratka ljudmi, ki so bili naklonjeni nacizmu«. Taka »družbeno angažirana« razmišljanja športnih novinarjev niso skrajnosti s kakih obskurnih zasebnih blogov, temveč so, ravno nasprotno, značilna za slovenski javni prostor; so prevladujoči, tako rekoč uradni jezik sodobne slovenske kulture v štiriinsedemdesetem letu socialistične revolucije. Ne gre le za medijski prostor od vseslovenskega Nedeljskega dnevnika do Ljubljane in Ljubljančanke, od moralistično-jugonostalgičnega Tednika do ljudskega Ne se hecat! in »kao intelektualnega« Studio Cityja; na podobno ignoranco temeljnih dejstev, abotne miselne izpeljave in agresivnost...