Guilia je štirinajstletno de­kle iz Italije. Tako kot njene vrstnice hrepeni po princu na belem konju, všeč ji je glasba Laure Pausini, gleda risani film Ledena doba in razmišlja, kaj bo, »ko bo velika«. Želi si postati zdravnica. Nič presenetljivega: z zdravniki se skoraj vsak dan srečuje.

Čisto običajno najstnico je zares posebno naredila njena bolezen: rak. Huda bolezen je v tem dekletu sprožila pravo preobrazbo. Ni se preobrazila v hrošča kot Gregor v slavnem Kafkovem romanu. Ne, iz male Giulie (otroka) je »v hipu« zrasla velika, odrasla Giulia. Prej brezbrižna do narave postane ekološko zelo ozaveščena. Še bolj izrazita je preobrazba njene vere: še pred kratkim je k maši hodila, ker je pač morala, nato pa v njenih mislih prepoznamo zrelo osebno vero s skoraj neskončnim zaupanjem v Boga. Za štirinajstletnico je skoraj težko verjeti, da doživlja tako neizmerno veselje zaradi božje bližine. Prav tako izjemno zrel odnos kaže do svojega zdravstvenega stanja: novico o ponovi...