Pred mnogimi leti sem naredila splav. Nekaj časa nisem opazila nobene spremembe, ni me »žrlo«, nisem se sekirala. Moje življenje je bilo v »razsulu«, a nisem niti pomislila, da se je vse skupaj začelo pred dvanajstimi leti, ko sem se odločila končati življenje svojemu otroku. Zdaj mi je zelo hudo. Zdi se mi, da nimam več pravice biti srečna. Živim v temi in ne upam si prositi Boga odpuščanja. Kako naj živim naprej? Teja

Pred dvanajstimi leti ste izbrali odločitev, ki je verjetno v tistem trenutku delovala kot hitra rešitev problema. Sedaj pa ste se približali rani, ki je nastala zaradi splava, in odkrivate plasti trpljenja, obžalovanja, morda jeze, sovraštva, umikanja vase, krivde in sramu, občutkov manjvrednosti ter samokaznovanja, strahu, tesnobnosti in neskončnih vprašanj: »Kaj če bi ravnala drugače?« in »Zakaj me Bog ni ustavil?«

Iz vaših besed čutim močno stisko. Pogosto se srečujem z mamami, ki so doživele bolečino »odločitve« za splav in vem, da je n...