NAŠE (KRŠČANSKO) ŠTETJE

Prebiram prispevke s to temo (Slovenski čas, marec 2015; Družina, 12. aprila). Ob vsem spoštovanju do piscev se mi je porodila tolažilna misel, da morda vendarle ne gre preveč dramatizirati pri uporabi kratic. Pravopis dopušča oboje, z omembo Kristusa in brez njega.

Seveda je lepo omeniti Kristusa, saj s tem kristjan izraža veselje nad njegovim rojstvom. A če nekdo tega ne želi, pač moramo razumeti. Zakaj bi »posiljevali« človeka, ki mu Kristus ni blizu, saj je še, če se ne motim, sv. Avguštin rekel, naj tisti, ki v Kristusa ne veruje, ga ne razume in ne prenese, Kristusa pač pusti pri miru.

Upam, da nimam opranih možganov, če rečem, da zgolj z zunanjo uporabo kratic s Kristusovim imenom verjetno ne bo v srcih nič več krščanske vere! Nasprotno, žalostno in pohujšljivo je, če imamo polna usta božjih imen, drugače pa smo morda nasilni, neprijazni in podobno. Pri neverujočih se zgražamo nad kraticami, sami pa se recimo v restavr...