Umaknil se je dež, prešli nalivi,
privriskali z gora pomladni dnevi.
Spet grlic glas se čuje nad posevi,
samo se smeje kmetu v mladi njivi.

So trte zadišale v mladem cvetju
in fige spet napele so poganjke.
Kako belijo se platnene janke
zorečih mater v sončnem mladoletju!

Med njimi ti, Marija, dobra mati,
kot bel steber vklesana ob vodnjaku
z očmi mladenke, v kitah žarki zlati.

Na rami ždita ti goloba mlada.
Molitev tiha dviga se k oblaku,
dokler spet noč ne zdrkne z Galaada.