Slovenska karitas je bila ustanovljena 1. maja 1990, zato ob vsaki priložnosti, s kančkom pelina, povem, da je bila pred tem pri nas javna karitativna dejavnost Cerkve prepovedana, kar pa ne pomeni, da ni bilo ljudi v stiski in da si Cerkev ni prizadevala izvrševati Jezusove zapovedi ljubezni. Sicer pa je karitas z malo začetnico zapisana v gene vsakega človeka, Karitas z veliko začetnico pa se trudi načrtno in organizirano blažiti stiske sodobnega človeka.

Stalno ponavljamo, da ima Cerkev tri stebre: oznanjevanje, bogoslužje in karitas. Brez enega, drugega ali tretjega Cerkev ne more stati, še manj obstati. Sprehod skozi zgodovino diakonije oz. karitativne dejavnosti nas pripelje do številnih zatočišč za uboge in brezdomce, bolnišnic, sirotišnic, domov za ostarele in ustanov, ki so jih navadno vodili redovni bratje, duhovniki in tudi posamezniki, ki so svojo vero udejanjali v dobrih delih in tako bili tudi v odnosu do revnih podaljšana roka Očeta in darovanjska ljubezen...