Draga mama in oče!
Vedno se bosta dotikala strun mojega srca,
ki bodo vedno znova zvenele tako,
kot sta jih uglasila vidva;
zame sta prtljaga, ki jo nosim s seboj,
pri vaju spomin hrani ljubezni in strahove,
ostajata svetišče za moja romanja,
zdravilišče za moje rane
in daritveni oltar za moje zahvale.
Spoštujem vaju,
ker nista zahtevala čudežnega otroka,
ker me nista silila v svoje čevlje,
ker sta mi postavljala meje in mere
in mi vedno znova odpuščala.
Spoštujem vaju,
ker sta me učila spoštovati ljudi,
ker sta me učila spoštovati sebe,
ker sta me učila poslušati svoje srce
in ljubiti ter rasti za jutri.
Spoštujem vaju,
ker sta zadajala rane in jih ozdravljala,
ker sta zame molila in jokala,
ker sta me pustila pravi čas oditi
in vaju...