Kolikor se spominjam, v naši družini o ljubezni nismo nikoli veliko govorili, je povzdigovali v oblake in preverjali, ali obstaja ali ne. To smo namreč že vedeli. Nosili smo jo v srcu in ne na jeziku. Čutili smo njen čarobni naboj, ko smo bili skupaj ali narazen, si jo izkazovali, jo negovali in jo potrjevali z dejanji naklonjenosti. Ko so prišli otroci, pa se je stvar spremenila: ljubezen je postala pomemben predmet pogovora. Ni minil dan, da ne bi iz malih glavic privrela kaka nenavadna ideja oziroma nadobudna misel, povezana z ljubeznijo. Presenečeno smo ugotavljali, da se otroci in nečaki zaljubljajo že v vrtcu, pri treh letih, ne da bi vedeli, kaj je to ljubezen. Ko se vrnejo domov, nas odrasle mimogrede šokirajo z izjavo, da so zaljubljeni, da se držijo za roke, da se božajo, si dajejo poljubčke in podobno. Stvar se nadaljuje v predšolski in šolski dobi – ljubezen 'visi' v zraku, a se v zvezi z njo seveda oziroma na srečo ne zgodi nič posebnega. Do zadnjega triletja devetletke...