Znanec mi je pripovedoval, kako so v malo večji družbi obhajali osemdesetletnico prijateljice. Veliko lepega so ji ob tem povedali, eden od gostov pa je med drugim rekel približno takole: »Zavedati se moramo, da igramo sedaj podaljšek. Glavna igra je sicer že mimo, ampak rezultat bo odvisen prav od tega podaljška.«

Lepa se mi je zdela ta misel. V naših letih res igramo podaljšek in vsak ga igra na svoj način. Nekateri na zunaj bolj dejavno, spet drugi bolj umirjeno ali zelo nedejavno. To pa je lahko samo zunanji videz. Tudi nekdo, ki je na zunaj čisto nemočen in se še zdaleč ne more primerjati s tistimi, ki tekajo, hodijo v hribe, se ukvarjajo z mnogimi dejavnostmi in kdo ve s čim še vse, še zdaleč ni čisto pasiven. Živeti mora s svojo nebogljenostjo, morda s svojo odvisnostjo od drugih za čisto vsakdanje stvari, v sebi pa je lahko veliko bolj aktiven kot tisti, ki morda v starosti teče maraton. Živeti mora s svojo nemočjo in v tej nemoči vedno znova iskati smisel. Nekaj,...