Poklicala me je gospa, ki ji je pred dobrim mesecem umrl mož. Še nikoli se nisva srečali, prebira pa moje prispevke. Pripovedovala mi je, kaj se dogaja po moževi smrti. Ljudje jo sicer pozdravljajo in se pogovarjajo o čisto nepomembnih stvareh, nihče pa ne omeni njenega moža, ne povpraša je, kako sta preživljala čas bolezni, kako se počuti sedaj brez njega. Z možem sta se veliko pogovarjala o vsem, tudi o smrti in o času žalovanja. Tako je bila razmeroma dobro pripravljena na njegovo smrt. Seveda, kolikor se na to sploh da pripraviti. Pogreša pa sedaj vsaj malo odziva ljudi okrog sebe. »Pišite o tem,« mi je rekla. Seveda sem o tem že pisala, pa bi bilo dobro ljudi vedno znova opozarjati na to, kako pomembno je za žalujoče, da ne molčimo.

Spomnila sem se, kako mi je pred mnogimi leti o tem tožila gospa, ki ji je umrl sin. »Nihče ga ne omeni, tako je, kot da ga sploh ni bilo. Prav to me najbolj boli. Ta molk ljudi, s katerimi se srečujem.«

Verjetno bo vsak priznal, d...