Pri pogovorih o normodajalnosti (kdo naj vpliva na izbiro norme knjižne slovenščine) je večkrat slišati pripombe o vsiljevanju ljubljanščine v množičnih občilih. Ne da bi želel zanikati morebitne poskuse v tej smeri, trdim, da njihov obseg in učinek nista primerljiva z razmerji, ki vladajo med prestolnico in »obrobjem« v drugih evropskih jezikovnih okoljih, npr. v italijanskem, francoskem, madžarskem, ruskem. Slovenskemu knjižnojezikovnemu razvoju niso dajali odločilnega pečata oziroma niso s politično ipd. prisilo presegali demokratično dogovorjene »naravne« stopnje; pri tej na knjižni jezik najbolj vpliva družbeno okolje, v katerem poteka najživahnejše in najkakovostnejše sporazumevanje v tem jeziku, posebno če to okolje izkazuje tudi zadostno odprtost za tiste sistemske prvine iz sosednjih okolij, ki pripomorejo k širši (vsenarodni) sprejemljivosti norme. Tako je knjižna slovenščina v drugi polovici 19. stoletja postala res vseslovenska, ko so na ugledno kranjsko knjižnojezikovno...