Predstavljajte si, da v bolnišnico pripeljejo težko poškodovanega človeka, kirurg pa ga ne operira, temveč začne razpravljati o značilnostih njegovih poškodb, o prednostih tega ali onega operativnega posega, nevarnostih infekcij, celo o najpogostejših razlogih za takšne vrste nesreče ... »Nor je!« bi najbrž vzkliknili v sveti jezi. »Naj vendar že kaj stori! Zdaj ni čas za filozofiranje!«

Zdi se, da je v napetih časih tudi v družbi kar naprej takšna urgentna situacija in da ni nikoli primernih razmer za »filozofiranje«. Intelektualci, če jih je sploh še kaj ostalo, so postali odveč, njihovi nastopi se zdijo podobno nori in odtrgani od resničnosti kot izmišljeni s teorijo obsedeni kirurg. Toda njihova sedanja odvečnost ni šele plod zaostrenih socialnih razmer, v katerih se spet uveljavlja trd in primitiven jezik socialistične demagogije. Jasno se je nakazala že leta prej, v času lahkomiselnih prepričanj o koncu zgodovine in o dokončnem zmagoslavju znanosti nad resničnostjo....