Čestitam vsem vam, ki ste se dvignili s kavča, iz malodušja in prišli na stojnice po Sloveniji oddat glas za družino, za otroke. Uživala sem, ko sem v centru mesta opazovala podpisnike, mlade in stare, ki so čutili, da gre pri noveli zakona o zakonski zvezi za nekaj, o čemer vsak (levi, desni) lahko poreče: Opa, tole pa ni v redu. Na naši stojnici se je čutilo ogromno pozitivne energije, odločnosti, dobre volje. Kot slišim iz odzivov po Sloveniji, smo imeli ogromno čudovitih, angažiranih prostovoljcev, ki so na dežju in vetru stali in zbirali podpise.

Moram pa omeniti, da sem – glede na izpostavljeno mesto v centru Ljubljane – morala požreti tudi kakšno pikro, žaljivo. Začelo se je zjutraj, ko so študenti neke fakultete zasedli glavno ulico in s plesom ter petjem protestirali proti nam, pred upravno enoto na veliko zapisali Za homofobijo gre (malce spremenjeno geslo Za otroke gre). Nasproti nas je gospod govoril: »Še več bi jih morali poklati.« Neka gospa je mimogrede vpil...