V svojih nagovorih je sv. papež Janez Pavel II. govoril tudi o t. i. poročnem pomenu telesa, torej o tem, da je v vsako telo zapisano hrepenenje po poročenosti, po tem, da se daruje in podarja. Kaj naj bi to pomenilo?

Že anatomija človeškega telesa govori o tem, da smo ustvarjeni za odnos, za to, da se združimo z drugim, da se podarimo drugemu. Moškega in žensko je Bog ustvaril, skupaj s spolnim hrepenenjem in željo po pripadnosti, po tem, da bi postala »eno telo«. V vsakega je položeno globoko hrepenenje po ljubljenosti, željenosti in popolnem pripadanju.

Vse prevečkrat pa pozabimo na to, da si tudi mož in žena, ki živita polnost svojega zakonskega življenja in svoje spolne odnose kot resnični izraz podaritve drugemu, ne moreta izpolniti najglobljega hrepenenja. V nas ostaja temeljna samota, temeljno hrepenenje,­ ki na tej zemlji še ne more biti potešeno. Temu hrepenenju bi lahko tudi rekli domotožje. Domotožje po tistem raju, domotožje po nebesih, kjer se...