Letošnji post odmeva v velikonočni čas. Telesni post zbistri čute, očisti jih navlake, da molitev duha odpre za delovanje milosti. Ko zapustim polje udobnosti, se oglasi samoizpraševanje: Koliko je v meni resnične vere? Vprašanje je ta čas z vso silovitostjo butnilo vame in me zdramilo. Iz lagodne zazibanosti v svoj svetek drobnarij, prigodkov, nesporazumčkov … Mimo mene pa drvi svet, ki ga že jutri ne bo več, tudi zaradi moje ujetosti v brezčasen – kako varljivo – kotiček ugodja. In sem se zazrla v svet. Videla sem vojne, mimo mene so se valile reke beguncev, ki jih na poti v »obljubljeno« deželo požira morje; zaječala sem ob pogledu na mučene otroke in novodobne sužnje.

Papir prenese vse, življenje ne. Izgubljeni spol!?

Pogled se ustavi v Sloveniji. Berem novi zakon: zakon je zveza dveh oseb. Moški in ženska da sta enaka (ne enakovredna, to seveda sta), izberemo si, kdo bomo. Papir prenese vse, življenje ne. Enaka? Kljub vsem dognanjem znanosti (čeprav ce...