Radi rečemo, da gre beseda težko z jezika, v tem smislu bi lahko rekla, da je šla meni pri pisanju tega prispevka misel težko na papir. Odločila sem se namreč, da bom napisala veder, optimističen prispevek, takšen, ki odpira upanje v boljšo družbo, ki nosi slutnjo svetlobe, saj skozi (pre)mnoga srečevanja in pogovore vedno bolj spoznavam, da postajamo Slovenci vedno bolj sklonjenih glav, vase zazrti pesimisti, v še tako lepih trenutkih se oziramo »čez ramo«, ali se vendarle ne bo zgodilo še kaj slabega. Ne znamo se veseliti ne sami s seboj ne z drugimi. Res je, časi so težki – kdaj pa niso bili? Časi so vedno isti, samo ljudje smo drugi. Čeprav se nam zdi, da luč na koncu predora bledi in izginja, je vendarle tam. Tako kot je pretekli teden luna delno zakrila sonce, a je mrk prešel in sonce je spet zasijalo v polnosti. Zakaj ne verjamemo, da je svetloba večna?

Ni razloga za obup, tudi če se nam včasih zdi, da smo kot glas vpijočega v puščavi. Puščava ni prazna; če bomo vztr...