Jezus je bil na svoji poti do križanja ponižan. Množica, ki ga je spremljala, ga je zasmehovala, zmerjala, pljuvala in kričala. Vendar On se ni branil, pač pa je vse skupaj ponižno sprejemal.

Nihče ni rad ponižan, niti ponižen.

Toda z vero in v slavo Boga Očeta sta lahko ponižanje in ponižnost pravi blagoslov.

Tega se premalo zavedam, saj vedno in povsod vidim le sebe in svoje načrte, želje, pričakovanja. Ko se ta ne uresničijo, sem razočarana, potrta in, moja družina bi temu rekla, sitna. Toda slaba volja, kisel nasmeh in nekaj trpljenja z božjo pomočjo, predvsem pa z molitvijo in z zavedanjem, da je Bog z menoj, kmalu minejo. Zato tudi ne obupujem nad svetom, ki me obdaja, čeprav je ta poln sprenevedanja, neresnic, nenavadnih in nerazumnih odločitev ter milo rečeno čudnih predpisov. Naša družba se počasi spreminja v združbo egoističnih posameznikov, ki vidi le lastne interese, svoje cilje, predvsem pa svoje ugodje ter lahkotnost početja brez odgovornos...