Sredi življenjskega kroga smo. Komaj naredimo korak, že se krivulja razširi, se nagne, da s težavo ujamemo ravnotežje, se zravnamo in pred seboj zagledamo spremenjeno sliko včerajšnjega trenutka.

Čas se je razlil med slutnje in privide, potopiti se vanj pomeni dotakniti se življenja. Z besedo, ki lebdi na krožnici, ne da bi se zlomila, moremo seči v jedro življenjskega kroga.

Tedna, ki odmerjata naš danes, sta tihi in cvetni in imata v krščanskem besedoslovju poseben pomen. Križev pot, ki se spet in spet sliši v molitvi, prošnji, vzdihih v božjih hramih, je ubesedena skrivnost. Ji znamo odpreti srce, občutimo njen smisel, ali pa ostaja le na ustnicah in zbledi takoj, ko jo izgovorimo?

Smo na križevem potu. Vsi. Ti in jaz. Danes. S trpečim Kristusom, ki je v krvavem potu, pretepen in osramočen nesel težki križ in na njem tudi umrl. Pravimo, da smo kristjani, zato so za nas te besede resničnost. Jih sprejemamo, z življenjem potrjujemo?

Ni nam treb...