Ko Kristus ne bi bil vstal, bi bila naša vera prazna, je zapisal Pavel. Lahko rečemo, da bi bila dokaj prazna tudi človeška zgodovina: bila bi namreč brez krščanstva.

Dva tisoč let za Njim lahko razmišljamo: ko ne bi bilo vstajenja, ne bi bilo krščanstva. Kmalu po Njegovi smrti bi bila Kalvarija pozabljena in vse v Jeruzalemu bi bilo tiho.

Apostoli, ki so se bili med Njegovim pasijonom vsi, razen Janeza, potajili, bi se razočarani vrnili v Galilejo k svojim čolnom.

Savel, judovski udbovec, ne bi bil lovil kristjanov, ker jih ne bi bilo in bi ne bil nikoli postal Pavel. Brez krščanstva ne bi bilo svetega Benedikta z njegovimi samostani. Ne bi bilo Frančiška, Dominika, Danteja, Terezije Avilske, Vincencija Pavelskega, arškega župnika, Terezije iz Lisieuxa, Paskala, Slomška, Janeza Pavla II., papeža Frančiška itd.

Ne bi bilo niti iz krščanstva izvirajočih konfesij: anglikanistva, luteranstva, kalvinizma, ne bi bilo zadnje herezije krščanstva, marksi...