Govorila sem s staro gospo, že kar precej čez osemdeset let ima. Doslej je živela doma, sama si je nekako krojila življenje, otroci so občasno prihajali k njej. Potem pa je prebolela možgansko kap in bivanje doma je postalo nemogoče. Našli so ji sobo v domu za stare. Nikoli prej v življenju ji ni prišlo na misel, da kdaj ne bi mogla biti več kos temu, kar se vsak dan dogaja. Ne, njej se kaj takega ne more zgoditi. To se dogaja drugim.

Zdaj je ta gospa v domu, kjer lepo skrbijo zanjo. Ko sva se pozdravili in se začeli malo pogovarjati, mi je najprej zagotovila, da je v domu samo začasno in da bo čim prej odšla domov. Tako si seveda želi, drugo vprašanje pa je, ali je ta želja sploh uresničljiva. Ker živi v domu z občutkom, da ga bo čim prej zapustila, se tudi prav nič ne trudi, da bi si bivanje tu uredila čim lepše. Zakaj le, saj je tu samo začasno.

Ob tem mi je prišlo na misel, da se vsi veliko premalo zavedamo, da smo, kjerkoli že, tu samo začasno. Vsi smo tu...