Spomin rajnega pri maši

Pred kratkim sem v cerkvi opazila zgibanko z naslovom Radi bi naročili mašo. V njej je kratko, jedrnato in razumljivo razloženo marsikaj, kar vernikom morda doslej ni bilo po­vsem jasno.

Vprašanje, kaj je mašni namen, je lepo pojasnjeno: je namen, po katerem duhovnik daruje mašo na prošnjo darovalca.

A pri vprašanju, ali je potrebno, da se pri maši omeni, za koga je, je zapisano, da »obred maše ne določa, da bi se darovani namen … posebej omenjal« in da »maša ni ‚kupljena‘ z mašnim darom ali v ‚izključni lasti naročnika‘«. Menim, da nihče od vernikov ne misli, da je kaj kupil, ko se dogovori za mašo (čeprav določitev višine daru že sama po sebi asociira na ceno!), še manj misli, da je maša v njegovi izključni lasti. To je grobo podcenjevanje vernikov. Vernik se z zaupanjem obrne na duhovnika, saj ta pooseblja Jezusa Kristusa! Bi mi Jezus, če bi ga prosila, naj skupaj moliva za meni dragega človeka, ki je pokojen, odrekel, da b...