Februarja smo lahko na nacionalni televiziji prisluhnili zanimivemu in – za našo televizijo glede na tematiko – nestandardnemu pogovoru z najprodornejšo publicistko Alenko Puhar. Kaj je pritegnilo pozornost? Njen sprehod skozi polpreteklo zgodovino, kako je nizala in odstirala usode, zgodbe krivic posameznikov v komunističnem režimu, podala je svoj pogled na ostanke titoizma in nekdanjega režima v Sloveniji, ki nas zaznamuje tudi danes. Ne nazadnje še vedno, kot je poudarila, pristajamo na oznake, kaj je levica in kaj desnica, na način, ki nam ga je vsilila Udba.

Njen pogled na vse zablode, krivice, kršenje človekovih pravic, kratenje svobode govora je stvaren in natančen. Brez zagrenjenosti. Zase pravi, da se trudi s pisanjem počasi in zelo natančno, »bom rekla, mravljinčje, to spodbijati ... nobene nove revolucije si ne želim«. Ljudem poskuša odpirati oči po malem in priznava, da jo pogosto prime malodušje, »da tisti, ki to počnemo, nimamo kakšnih boljših rezultatov. Oči...