Po angelovem oznanjenju je Marijo gotovo prevzela velika sreča. Toda obenem se je s tistim trenutkom začela tudi neka tesnoba, ki jo je zaznati že iz njenega vprašanja Gabrielu: »Kako naj se to zgodi, ko moža ne spoznam?« Jožef, ki ga evangelij imenuje »pravičnega«, je napravil tej tesnobi konec. Nič več se ji noseči ni bilo treba bati, kaj bodo govorili ljudje. Zaročenec Jožef jo je vzel k sebi.

Ko ga je Avgustov dekret poklical v kraj njegovega rodu, Betlehem, Marije ni mogel v njenem stanju pustiti same. Za naporno in dolgo pot je bilo treba marsičesa, od hrane za njiju in tudi za živinče, saj si je težko misliti, da bi šla na pot peš. A najhujše je Jožefa čakalo v Betlehemu, kjer po mrzličnem iskanju ni našel prenočišča, kar je morda bolj ranilo njegovo moško samozavest kakor Marijino občutljivost. Ostajal je samo pastirski hlev. A ko so prišli modri z Vzhoda, je z njimi bolj kot Marija z dojenčkom v naročju imel opraviti Jožef.

Prav tako je bil on tisti, ki...