To pesem pišem Tebi v rib baraki –
saj ocean je v mrazu skoraj bel.
Tu ribe čakajo na sen v omaki …
a jaz sem Tvoje slave prevesel.

Marija, Ti si naša – božja Mama!
Prosinčev veter brunda nad menoj,
a bori s smrekami (namesto hrama)
stoje okrog, voščil čakaje spoj.

O, božja Mati, o, Deklé brez greha!
Tvoj Božji Sin je na rokah nekoč
Ti spal; bile so v joku mu uteha,
pri kobacánju ljubljena pomoč.

Marija, Ti si večno naša Mati!
Te pesmi duh me nosi v breški dol,
kjer ni finala Tvoje blagodati,
pa naj bo še tako velíka bol.

Opevam Te, »Marijo, ki pomaga«!
Ti veš, kako nas komaj ceni svet …
A Ti z nebeškega nas spremljaš praga –
glej, novoletna luč prihaja gret.