Ata je vedno pripovedoval, kako v njegovi mladosti pri njih doma niso imeli televizije in kako so bili zato njihovi večeri drugačni kot večeri v družinah njegovih sošolcev. Sošolci so vedno vedeli povedati vse o oddajah na televiziji, ata pa nikoli ni imel pojma. On je vedel druge reči!

»Mi smo po večerji vedno brali, skoraj tako kot v Slomškovih časih, ko se je vsa družina zbrala ob dobri knjigi – pri nas smo vsi brali, najmlajši so pa pač gledali slikanice!«

»Tudi pri nas, obisk knjižnice je bil tako reden kot umivanje zob!« se je zasmejala mama. »S takim veseljem sem brskala po policah, da so me spraševali, ali bom knjižničarka. Jaz pa sem občudovala vse bogastvo na policah, vse lepe knjige z različnimi vsebinami – in premišljevala, kaj vse bom izvedela, če jih bom nosila domov in vse prebrala.«

»Imel sem tudi naročene revije za mladino, Proteus in Tim in seveda Mavrico, pozneje pa Ognjišče in Geo – vse sem prebiral od strani do strani, rešil vse križan...