Ob rob belgijski uzakonitvi evtanazije za otroke

Proces racionalizacije življenja nas navaja na to, da naravo doživljamo kot nekaj, kar lahko popolnoma obvladamo, in da v imenu kulture kot avtentične nature izničimo razliko med naravnim in umetnim. Podobno kot skušamo usmerjati postopke razmnoževanja, želimo načrtovati tudi postopke umiranja. Ni »naravnih« načinov rojevanja in ni »naravnih razlogov«, ki povzročajo smrt: vse je odvisno od človekove volje in od njegovih tehničnih zmožnosti. Ne znamo si priznati svojih bioloških omejitev, ki jih vedno bolj razumemo kot navadne ovire. Tako smo prispeli do druge plati terapevtske zagrizenosti kot nesposobnosti, da sprejmemo stanje lastne umrljivosti: pred nami je vprašanje o evtanaziji. Če zaradi tehnike ne bi mogli več razlikovati med tem, da nekoga »pustimo umreti« (priznati moramo, da je biološka resničnost relativno neodvisna od človeških načrtov) in da nekoga »umorimo«, potem bi bil edini človešk...