Ledeno odejo, ki je pokrila te dni našo domovino, sem doživljal s svojo družino zelo od blizu. Naša hiša stoji v gozdu, v družbi drevesnih velikanov, ki poleti mečejo prijazno senco, jeseni pa hranijo živalski svet, o katerem pogosto pišem. Tokrat so se drevesa pokazala v popolnoma drugačni luči. Mogočni velikani so pod težo ledu spustili svoje skrošnje skoraj do hiše in ves teden iz ure v uro grozeče opozarjali nase in svojo podvojeno težo. Torej sem eden od tistih, ki se z ujmo niso seznanjali po TV zaslonih, temveč kar v živo.

Kljub morečemu ozračju in nenehni pretnji narave pa nisem mogel iz svoje kože. Ves čas sem se namreč spoznaval tudi s tem, kako se je na surov položaj v gozdu, ki je te dni ječal pod težo ledu, odzival živalski svet. Trušč padajočih dreves in pokanje vej, ki so prekrile tla, je gozd spremenil v vse prej kot prijazno in varno okolje. Srne so se potikale po našem dvorišču sredi belega dne in se pri tem za ljudi niso menile kaj dosti. Tudi navzočnost...