5. nedelja med letom

Živo mi je ostalo v spominu, kako je na enem od slovenskih pokopališč ob odprtem grobu sin spregovoril svoji materi. Povedal je, da sta bila za praznik vseh svetih na grobu sorodnikov, močno je pihal veter, vsem okrog njiju so ugasnile sveče. Prišli so prosit, da jih prižgejo ob njuni svečki. Fantek se je zbal in rekel materi, da jima bodo ukradli plamen. Mati mu je dejala, da bo še več svetlobe in luči, če bodo gorele tudi njihove sveče. Podobno naroča Jezus svojim učencem: »Vi ste luč sveta!« Povsod in vedno prižigajte luči!

Vi ste sol zemlje. Neposredno potem ko je Jezus povedal blagre, je svoje učence nagovoril s prispodobo o soli in luči. Ne smemo pozabiti, da je po blagrih to Jezusov drugi nagovor, tako rekoč, njegova druga misel, druga pridiga. Če prvo lahko imenujemo pridiga o sreči, ki je svet ne pozna in je ne more dati (blagor vam ubogim v duhu, krotkim, jokajočim, lačnim in žejnim pravice, usmiljenim, čistim v srcu...