»Če lačnemu nudiš, kar sam rad imaš, in potrtega nasitiš, zasije v temi tvoja luč in tvoja temina bo jasna ko poldan« (Iz 58,10).

Človek, ki lomi lačnemu svoj kruh, postane luč. Spoznanja in besede preroka Izaija so za vse čase, tudi danes se ta Beseda udejanja, o čemer priča tudi izkušnja in pripoved prijateljice: »V spominu se bom vrnila petnajst let nazaj, ko sva z možem obiskovala njegovega sošolca v bolnišnici. Imel je tumor v glavi. Spomnim se sobe, v kateri je ležal. Ob njem sta bila mama in oče, sicer nekoliko odmaknjena od njegove postelje. Midva sva pristopila čisto k njemu. Prijela sem ga za roko in ga med obiskom ves čas držala. Medtem je prišla medicinska sestra in starši so povprašali, zakaj se je stanje na aparaturah tako izrazito spremenilo. Sestra je mirno odgovorila: 'Zato, ker ga gospa drži za roko.'

In ko sva odšla, je s sebi lastnimi glasovi in kretnjami pokazal, kako se žalosti najinega odhoda. Da, zgradila sva prijateljstvo v posebnih okoliš...