Kadar je le mogel, je Tomaž vzel v roke kamero, da pomembnih in vsakdanjih dogodkov ne bi prekrila pozaba. Tako je bil tudi naprošen, da bi spremljal prireditve ob srečanjih Slovencev iz domovine, zamejstva in izseljenstva. Začetna uradna druženja so se z leti spreminjala v navezanost na te zanimive ljudi, ki so se, predvsem iz Argentine, vrnili v domovino. Z nekaterimi je začel tudi prijateljevati. Vedno znova ga je namreč privlačila njihova globoka ljubezen do domovine, ki je žarela iz njih in se kazala tako v dejanjih kot v besedi. S posebnim veseljem je poslušal njihovo pojočo, nekoliko s špansko melodiko obarvano govorico in občudoval njihovo lepo in čisto slovenščino. Kot da niso bili rojeni in odraščali v tej daljni deželi.

Če je le mogel, se je zapletel z njimi v pogovor. Ob klepetu v manjši družbi je nekoč mimogrede omenil, da je bil njihov družinski...