Pripovedovali so mi o kmetu, ki mu je hudo neurje uničilo hišo, hlev in velik del posevkov na njivah. Družina se je znašla v hudi krizi. Marsikdo bi ob tem čisto obupal. Tudi temu kmetu je bilo zelo hudo. Nič drugega mu ni preostalo, kot da je počasi razmislil, kako se bo spet postavil na noge. To zelo trezno razmišljanje mu je bilo v veliko pomoč. Najbolj pa mu je v tem trenutku pomagala globoka vera, da ga Bog v tem hudem neurju ni zapustil in mu bo gotovo pomagal naprej. »Enkrat smo na vrsti tudi mi,« je rekel. Spomnil se je vsega hudega, kar se je ljudem dogajalo v zadnjem času, od poplav, potresov, požarov, vojn in podobno. Doslej se je vse dogajalo daleč, zdaj pa tu. Priznam, da zelo redko slišim nekoga razmišljati tako. Sem pa bila te njegove izjave zelo vesela. Tudi meni je dala misliti in mi bo morda kdaj, ko mi bo težko, pomagala preživeti.

Ob tem sem se spomnila večnega vprašanja bolnikov: »Zakaj se to dogaja meni, zakaj sem zbolel jaz?« Verjetno se vsak, ki hudo...