Polnoč je bila mimo, najina polnočnica se je končala tam na robu zasnežene vasi v pravem hlevu. Ne z božjim Detetom v jaslicah, temveč z omaganim človekom v slami! Foto: Tatjana Splichal

Že res, da se iz otroštva spominjam vedno zelenih jaslic, ki smo jih otroci odevali v mah, nabran v bližnjem gozdu, postavljali ovčke, ki so se pasle, in pastirje, ki so jih čuvali, ampak božične noči pri nas so bile včasih sibirsko mrzle in snežene. V mislih smo se preselili na zelene betlehemske poljane, se ozirali za obljubljeno zvezdo, ki je najavljala rojstvo božjega otroka. Stali smo ob jaslicah in tik pred polnočnico v bližnji cerkvi postavili v hlevček sveto družino.

Idila je bila popolna. Otroci tedaj nismo imeli velikih zahtev, peč je bila topla, mamin sveže pečen kruh pa nadvse vabljiv. V kotu še jaslice in božično drevesce. To nas je...