Zadnjič sem v ljubljanskem zdravstvenem domu videla ob okencu laboratorija mlajšo muslimanko, od glave do peta pokrito v svojem oblačilu. Prišla je na odvzem krvi. Moji najbližji sosedi, iz pogovora sodeč gospe desne orientacije, sta dokaj glasno komentirali: »Lej jo, kako je oblečena …« In zmajevali z glavo. »Šema. Zadnjič sem eni kar na glas dejala, da se mora oblačiti drugače, če je v Sloveniji. Pa je le nekaj zagodrnjala.« Nadaljevali sta o Sloveniji, ki gre v franže, noben se kljub krajam, tajkunom ne zgane …

Spomnim se tudi dokaj vročičnih pogovorov o muslimanih v Sloveniji, ki bodo naredili to in ono … Pa saj poslušate znance. Veste, kakšna je družbena klima.

Ne vemo, kaj bo, kdo bo prišel in kaj bo storil z nami. Zastavimo si nekaj vprašanj: Smo od Boga ali nismo? Če verjamemo vanj, dobimo od njega pogum za vse življenjske okoliščine. Smo kristjani in naj bi ljubili vse, prijatelje, sovražnike, drugače verujoče? Smo trdni v svoji veri? Ljubimo svojo domov...