Ko sem v novembrski kolumni predstavljal »drugo, dopolnjeno in deloma prenovljeno« izdajo Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ 2), sem se ustavljal predvsem pri njenih spremembah v razmerju do prve izdaje (nove besede, dodatni pomeni, spremenjene pomenske razlage, slogovno prevrednotenje) in jih pojasnjeval s spremembami v življenju slovenske družbe. Čeprav so bile te spremembe številne, pa je velika večina predmetov in drugih pojavov iz posameznikove vsakdanjosti ostala ista – in z njo tudi velika večina besed ali njihovih pomenov: vrata so še vrata, zelen je še zelen, zunaj je še zunaj in dihati je še dihati. To je objektivni vzrok, da se prva in druga izdaja slovarja večinoma ujemata oziroma je druga izdaja le deloma prenovljena. Drugi, subjektivni vzrok pa je v človeško omejeni zmožnosti in tehnični opremljenosti sestavljalcev slovarja, saj pri najboljši volji in strokovni izurjenosti ni mogoče sproti opaziti in upoštevati prav vs...