»Toda ne zavzema se za angele, temveč za Abrahamovo potomstvo« (Heb 2,16).

V tokratnih nedeljskih berilih spet beremo, kako si Bog želi biti v odnosu s človekom in mu prihaja naproti, da bi ga mi, ki smo »iz mesa in krvi«, zmogli sprejeti in se srečati z njim.

Zaslutimo, da je Bog zahteven. In ljubeč. V obojem je neomajen in brezmejen. To potrjujejo pričevanja svetnikov in mistikov. Zaznali so veličastvo in mogočnost Boga in hkrati lastno majhnost, omejenost in grešnost. Upam si reči, da ga ni bilo svetnika, ki ne bi pred Božjo veličino vsaj malo zatrepetal in se zbal, naj je bil še tako zaupljiv in radikalen. Kljub vsemu so odnos z Bogom sprejeli v celoti, s trpljenjem in preizkušnjami vred. Ker niso mogli drugače. Bog jih je tako ljubeče, polno in vztrajno pritegoval.

Tudi z menoj želi imeti živ odnos. Želi ljubezen brez strahu, da bi mu daritev ugajala. A kaj, ko sama takoj klecnem pred besedami, kot so topilčev ogenj, lug pralcev, topilec in čistilec s...