Stalna razstava v Gledališkem muzeju o razvoju slovenskega gledališča od druge polovice 17. stoletja do začetka 19. stoletja

Le po razvoju slovenskega gledališča se je treba ozreti za uvid, da Slovenci le nismo bili tako zamudniški narod, kot bi nemara mislili.« Tako so zapisali ob rob stalni postavitvi razstave v Slovenskem gledališkem muzeju. Lahko bi pristavili: tudi – ali pa predvsem! – po zaslugi krščanstva. Že bežen pogled v prvi del razstave, ko gledališče »še ni imelo doma«, pokaže, da se je slovensko gledališče začelo v krščanstvu. Razstavo uvede dialog med očetom in sinom iz Trubarjevega Abecedarija, sledijo mu jezuitske predstave, med njimi najbolj znana Hoja za paradižem iz leta 1657 in kapucinske procesije, med njimi je znani Škofjeloški pasijon, ki ga je napisal kapucin Lovrenc Marušič, bolj znan kot oče Romuald. Škofjeloški pasijon predstavlja najstarejše ohranjeno dramsko delo v slovenščini in najstarejšo ohranjeno evropsko režijsko knjigo, edi...