Kljub temu da sva se pred petindvajsetimi leti cerkveno poročila, do nedavnega ne Cerkev ne vera nista imeli posebnega mesta v naši družini. Žena je sicer redno obiskovala maše, sin pa verouk in je prejel zakramente, kakšne potrebe za poglabljanje vere pa nismo čutili.

S sinovo boleznijo in našo nemočjo, obupom ter žalostjo se je zgodila velika sprememba. Samo Boga smo lahko še prosili. Obrnili smo se na našega takratnega kaplana s prošnjo za molitev za ozdravitev. Takoj je bil pripravljen pomagati, je pa tudi izkoristil priložnost za pogovor z mano. Bil sem tako na tleh, da sem bil pripravljen opraviti vseživljenjsko spoved in molitev za osvoboditev. Na to sem se pripravljal tudi s prebiranjem knjige Osvobojen. Tisti večer, v začetku decembra 2012, ko sem to opravil, sem prvič začutil olajšanje in razbremenitev. Kaplan mi je nato predlagal, da pričnem hoditi redno k maši, k redni mesečni spovedi, k molitveni skupini, k moški skupini pa tudi na kakšno romanje. Bil sem prepr...