Leto se je že dobro začelo. Minili so prazniki – čas, ko naj bi se umirili, ne počeli nepotrebnih stvari in bili zares z ljudmi, ki so nam pri srcu. Prevečkrat se tega začenjam zavedati šele ob koncu januarja. Kako naj se vendar umirim, če me na poti od študentskega doma do fakultete trikrat skoraj zbije kolesar in me množica skoraj posrka v trgovino? Ko pa se ob desetih zvečer vračam s študentskega dela in komaj najdem pot med gručo ljudi, ki v kuhanem vinu in stojnicah iščejo svojo srečo?
Čim bolj se oziram za letošnjimi prazniki, tem bolj jih iščem. Zdi se mi, da so šli mimo mene v čudno hitrem tempu. Vseskozi se mi je mudilo: po darila, na faks, delat ali preprosto domov. Niti ni pomembno, kam. Pa tako sem se veselila miru in tišine, ki ju vsako leto najdem med prazniki ... Toda ne letos. Letos se mi je mudilo in to je grozno. Lahko bi rekla, da zato zdaj, mesec dni po božiču, iščem čas, da bi se ustavila. Da se umirim in ugotovim, kje sem. Da sem vsaj za trenutek sama s se...